Življenje je pot. Pot učenja, razvoja, duhovne rasti, razumevanja, dojemanja, vračanja, napredovanja, padanja, vstajanja in še mnogo drugega. Pot, ki nikoli ni ravna in nas ne pelje naravnost k cilju. Na trenutke je zelo strma, nepregledna, vijugasta in polna lukenj ter drugih preprek. Potruditi se moraš, da se povzpneš po njej in premagaš dolg in strm klanec ter obideš vse ovire, da se prebiješ do cilja. V sebi moraš najti moč, da ji slediš, kljub temu, da ne veš, kam te bo peljala. Vedno si voden, kljub temu, da včasih ne izgleda tako. Vendar ne glede na to, koliko se upiraš, te pot na koncu pripelje ravno tja, kamor mora in ti je v tistem trenutku namenjeno. Pozoren moraš biti, da opaziš in prepoznaš nepravilnosti in luknje na njej, da ne padeš vanje ali se obnje spotakneš. Vendar tudi takrat, ko padeš, moraš najti v sebi moč, da se ponovno postaviš na noge ter vztrajaš do konca. Pozoren pa moraš biti tudi na znake, ki te usmerjajo in ljudi, ki ti to pot prekrižajo. Vse ima svoj smisel, saj si vedno točno tam, kjer moraš biti oz. kjer ti je tisti trenutek namenjeno, ker se učiš nečesa, kar te vodi k naslednji preizkušnji. Četudi ubereš bližnjico, se ti bo zgodilo točno vse tisto, kar se ti mora in bi se ti tudi, če bi se podal po daljši poti. Morda samo bolj intenzivno, ker si bližje cilju. Občutek imaš, da se preizkušnje vrstijo ena za drugo in jim ni videti konca ter včasih tudi ne smisla, vendar imajo vse svoj smisel in namen. Smisla nekaterih preizkušenj se zaveš šele, ko so za tabo. Ko si jih sposoben pogledati z druge perspektive in manj čustveno. V trenutku, ko jih doživljaš, so preveč boleče oz. jih doživljaš preveč intenzivno, da bi jih lahko pravilno dojel. Vržen si v vrtinec občutkov, iz katerega nekaj časa ne moreš oz. ne znaš izstopiti. Šele, ko ti to uspe, lahko dojameš, kaj in zakaj se ti je nekaj zgodilo ali dogajalo. Izstopiti iz vrtinca pa velikokrat ni lahko. Velikokrat potrebuješ pomoč, ker je to nekaj, kar te je tako posrkalo vase, da se ne znajdeš več in si zmeden ter izgubljen. Ne razumeš več, ne kaj je prav in ne kaj narobe. Saj narobe včasih izgleda prav in prav narobe. Čakaš. Čakaš, da se nekaj zgodi, da dobiš znak, čemu vse to. Vse te nejasnosti. In kam vse to vodi.
Tvoja pot je začrtana že pred rojstvom in ne glede na to, koliko se ji upiraš, sprašuješ, dvomiš, te bo vodila ravno tja, kamor mora. Četudi ne veš, kje je cilj, dovoli, da te tvoja pot vodi tja. Saj te bo tako ali drugače pripeljala ravno tja, kamor ti je namenjeno. Ti pa ji moraš le to dovoliti. Torej zaupaj in se prepusti...
Vsi imamo za seboj prehojen del te poti. Razlikujemo se po tem, na kateri “postaji” se nahajamo oz. koliko smo oddaljeni od cilja. Dojemanje in ozaveščanje svojih lastnih težav nas k temu cilju bistveno približata. Zdravje, energetska pretočnost in čustvena stabilnost nas prav tako vodijo bližje cilju.
Ker s te poti včasih zaidemo ali smo zmedeni, potrebujemo nekoga, da nas vodi.
Jaz ti na tej poti lahko svetujem in pomagam lajšati fizično in/ali čustveno bolečino. Tudi fizična bolečina se večinoma rodi iz čustvenih težav. Tako tui-na masaža kot energetska terapija vplivata na fizično telo in na čustva, saj uravnavata pretok energije po telesu. Samo zdravi in polni energije lahko napredujemo v pravi smeri.
Moja pot je bila prav tako vse prej kot lahka in ravna ... Najboljši učitelj pa so izkušnje.